Select Page

…prvenstvena gostovanja, tukaj smo jih tudi končali…
Za začetek hvala in opravičilo Mateju, ker so me zadnji trenutek klicali prijatelji, da sem jih priskočila na pomoč in šla z njimi. Še vedno se priporočam za drugo leto, če bom le lahko kaj šla spet malo… 🙂
Ob treh smo začeli…plemenit gospod, Marcos in Joshua…gremo za Velenje.

en izstopa. 🙂

Najdemo stadion, potem pa v Mcdonalds…smo se nabasali s hrano…zmagal je pomfri in happy meal…
Potem pa zadekani na tekmo.
Varnostni pregled neverjeten. Gospa je hotela celo, da dam še dol šal. Nisem. Pa kaj zgledam kot kriminalec? Nisem bila edina s takšnim pregledom. Da se o komentatorju ne pogovarjamo. Ne glede na to kateri je, vsak šteje kote. In čisto vsak šteje narobe.
Z Marcosom sva naredila za celi nahrbtnik ladjic (glej prejšnji blog), vmes navijala, se drla kot da sva sama na tribuni (no, bilo nas je kakih deset vse skupaj), se zgražala nad Knapi, vmes pa sva se smejala še Joshui. Smeha v eno.

dosti naših.

Igra…ni za komentirat.
Tokrat šteje samo zlata vredna zmaga, zlata vreden Dejanov gol, zlata vreden večer, čeprav leden.
Težka tekma, po svoje težak nasprotnik. Prehud mraz…

after Dejan gol.

Prijetno druženje, smeh in dobra volja. Bravo Viole za krasno navijanje. Pogrešala sem že to vzdušje…krasno je bilo…
Po koncu tekme smo zaploskali jeseni, ki se je končala v Velenju, na stadionu, na katerega smo pohiteli, ko smo prišli iz tiste (oh) Malte.
Mitja je dokazal, da mu mraz ne more do živega in se iz srca zahvaljujem predvsem zato, ker je mož beseda. Iskreno cenim.
In še Kapetanu za neprecenljivo darilo…

neprecenljivo.

Hvala…
Mala gospodiča sta šla na bus, midva z gospodom pa na cesto, mala ledenkota kot sva bila…
Prihitela sem doma, objela Leticio, se zahvalila, se nasmejala malima gospodičnima…
Zdaj pa doma, po napornem dnevu objamem Mejota in se zahvalim za krasen dan…
Hvala vsem, ki ste mi ga polepšali s svojim nasmeškom.
In hvala Rok, ker si me v hipu prepričal. Moramo to enkrat skupaj ponovit. Drugo leto zagotovo.
Zmaga, ladjice, moji dragi mariborsko-brazilsko-portualski prijatelji…
Današnji dan je dokaz, da se dobrota vrača.
Krasna jesen je za nami.

za zeleno plahto…

Kaj bo, se bomo ukvarjali drugo leto.
Za začetek končajmo leto z zmago…pa še kakšen poseben blog pride…
Lepo je biti.
Cmoka za vse, ki boste še naprej z mano…
In za tiste, ki jih spoznam in rečejo…
Berem tvoje bloge.
Ko vprašam jih zakaj…
In je odgovor…ker so domači.
Nikoli ne bodo nič drugače.
Mojchi.
:*