Obrnjeni koraki….

Ko sem triglavsko nedeljo rekla “ja” novi službi, sem vedela da me čakajo številne spremembe. In ena od njih je tista, ki je zabolela, a vseeno..
Nogomet mi zaenkrat še ne plačuje računov in obveznosti do življenja.
V novi službi je super. Imam čudovito ekipo ljudi s katerimi sodelujem in čudovite stranke.
A ne glede na vse, ne mine dan, ko ne počnem tega, kar sem vedno počela…
Facebook strani urejam še vedno enako zagnano kot zadnja leta in mislim, da je še vedno vse tako kot je bilo…
Z izjemami…

foto: Marko Pigac

Žal sem zaradi obveznosti morala izpustit tekmi v Gorici in Šenčurju. Odlomke sem si ogledovala v prenosih, kolikor mi je dopuščal čas, vse gole sem si v miru parkrat pogledala…
Moji fantje pač…
Srce se mi je ustavljalo, ko nisem mogla bit z njimi, a sem vedela, da se bo vse postavilo na svoje mesto…
Kolikor se pač da kaj postavit…
Ekipa ima zadnje čase čudne vzpone in padce, isto je z igralskim kadrom, ki ga vedno manj razumem…
Kadarkoli se za karkoli vijolčnega začnem sekirat, se vedno spomnim, da navijam na ekipo, vijolčne barve. Da nosijo ime NK Maribor in da so to fantje, ki jih poznam že leta. Z njimi sem videla Slovenijo in še kak košček Evrope.

Vijol’čna bajta

In vem da nikjer drugje ne bi želela bit, kot z njimi.
Tudi v nedeljo in sredo, ko sem razmišljala o par stvareh, ki mi ostajajo v delčku srca…
Nisem bila z njimi, a ponosna sem bila na njih.
Gorica je bila težko prigarana, ne dam ravno v ogenj roke, da zaslužena, medtem ko ima sredina pokalna odlične ocene.
Le bolijo ene stvari. Bolijo. Kot navijačico, kot osebo.
Ko sem izvedela, da v golu spet ni Markota….kaj naj rečem…ni se mi zdelo fer. Ni se mi zdelo pravično na kakšnem tiru je pristal igralec, ki je našemu mestu toliko dal. Ljudje so bili jezni na novega vratarja. Fanta sploh ne poznamo in videt je krasen in tudi v golu je pokazal velik karakter. Kapo dol pred fantom, ki je tak talent…

najlepši dan tega leta…

A Marko je naš in zasluži si priložnosti…če druga ne, da se mu odprejo vrata v klube, ki bi želeli tako dobrega vratarja.
Vsi redki, ki me poznate, veste da sem v prvi vrsti ljubiteljica domače nogometne šole, da imam rada spoštovanja vredne igralce, ki kažejo svoj karakter tako na igrišču, kot pred navijači. In predvsem, da so iskreni in pošteni…karkoli pač te besede že pomenijo.
Še vedno sem spoštovala vse tiste, ki so dajali svoj maksimum od sebe in na igrišču garali za sebe in za publiko.
Zadnji dve tekmi sta okronani s krasnimi zmagami in veselim se domžalske doma…
Le upam, da se bodo ene stvari spremenile…
Težko je včasih, ko več ne veš kaj se dogaja…
To je naš klub in radi ga imamo. Nič ne more tega spremenit. Nobene govorice, nobeni škandali. Naš je…
Če bo zadnji, prvi, če bo tono ali pa plaval…naš je.
Pred leti sem sedela na tekmah za obstanek.
Zdaj smo prvi.
Ne spet prvi, logično da je smo prvi.
Zdi se mi včasih, da je to vse postalo samo po sebi umevno.
Maribor bo dobil vse tri lovorike, gre v Ligo Evropa, zmaga na kakšni takšni tekmi, igralci se ne spreminjajo. Tu pa tam kdo gre, kakšen novi pride.
V vratih se že prah nabira…

srce stadiona.

Ko se slavi, se spije kakšna pijača ali dve in se gre domov.
Če izgubimo, se par dni preklinja, ker porazov ne znamo več sprejet.
Ko ekipi ne gre, so krivi od sodnika do vremena čisto vsi po vrsti…
Če ni navijanja na gostovanjih, je tekma napačna…
Tako to gre naprej…
Ta blog sem se spravila pisat iz razlogov, ker čeprav me ni-sem. In tudi če kaj ne vidim in slišim-čutim.
Včasih se počutim kot en velik bedak.
Le da lahko delate klovna z mene…
Ponosna sem na svoj rdeč nosek, nagajiv nasmešek in vijolčno dušo.
Ne morete mi je vzet. Z ničemer.
Res je, zamudila bom še kup gostovanj, za domače tekme si bom izborila fraj večer…
A ostala bom ista.
Ljudski vrt je moj dom…

Mejo.

NK Maribor je moj klub.
En klub in ena čast…ne, ne razumejo vsi tega in dvomim, da kdaj bodo.
A različni smo si.
Včasih sem se trudila, da bi ljudje razumeli moj pogled na svet, zdaj pa samo vem, da so oni tisti, ki se naj trudijo.
Ko dobiš toliko focnov, ko preživiš prometno nesrečo v zmečkanem harmonika avtu, se zavedaš da je življenje samo eno.
Vedno se bo našel nekdo, ki ne bo vedel zakaj se je zapičil v vas, pa se to vendarle je…
Enim je še vedno dolgčas, jaz pa sem si vzela par minut, da napišem svoje videnje zadnjih dni.
Upam, da čas prinaša dobre spremembe, že skoraj prepozne odhode, da bodo mladi le dobivali priložnosti in da se bodo eni upokoji prej, kot so si želeli.
Saj ulica nima vedno prav, navijači pa tu pa tam vseeno vidimo dobro.
Dejstvo, da pa eni nujno rabijo očala, pa še vedno ostaja. To lahko vendarle napišem…dolgih 26 let so bili moj dnevni in nočni spremljevalec.
Vem, da bomo prvaki…
…vse ostalo pa prepuščam nekomu, ki je nad nami in nam kaže pot…
Če je vse z namenom, potem vem, da bo v prihodnje še toliko lepega…
Robčke bomo pa rabli…da bomo skupaj jokali od sreče…
Ob svojem času…ob pravih slovesih in pravih trenutkih. Vijolčnih…
In da ne pozabim…”Lepo je živeti.” Kje to najdete pa veste samo tisti, ki ste mu že prižgali svečko…pazi nase, kjerkoli že si…odkar te ni več, je vse šlo nekam.
Cmoka…
Vedno vijol’čna.
Mojchi.
:*