Mali štorek v Domžalah…

Saj res, da sem na štengi zletela…ampak razlog je bil čistu super fajn.

V Domžalah sem se odločila, da bom tokrat sedela na novinarskem delu stadiona. V miru sem si hotela pogledat tekmo 9. kroga. Pred tekmo sem pomahala bojevnikom, počvekala s prijatelji…tokrat sem si tekmo naredila malo drugače.

Z Mendijevim golom smo premagali vedno neugodne domačine, ki so bili danes res posebna sorta.

Tekma ni bila nič posebnega, dosti se je padalo, marsikoga je kaj fejst zabolelo, četrti sodnik si ni znal nastavit niti menjav, medtem ko so pri domačinih na njihovi klopi besneli. Ni bilo prijetno, vendar tudi to je šport.

Po dolgem času sem bila na novinarskem delu in videla sem stvari, ki jih ponavadi ne. 

Viole so začele s petjem, ko je padel gol…ironija, ki se je končala šele ob koncu tekme.

Poslušat našo pesem pa je bilo nekaj nepredstavljivo dobrega.

Tekma, ki nas pušča daleč na prvem mestu pred vsemi, je bila taka…za kavč. Da bi vzel coca-colo, čips, kak smoki in Šiš…recimo…

Da bi užival v taki tekmi…

Dosti kritik sem slišala, pa še doma nisem bila.

Jaz pa sem vesela.

Da je zmaga šla v Maribor.

Da imamo tako fajn ljudi, ki delajo vse to. Od tistih, ki so fotografi, do tistih, ki nosijo blazine. Vsi so nekaj posebnega.

Danes sem začutila neko posebno moč. Čeprav novinarski del ni ravno moj del. Hotela sem videt kako je to, ko si na drugi strani.

Pa je težko. Res je težko. Ni me zaneslo, da bi spustila kako svojo kletvico, sem pa vzpodbujala in čeprav tiho, sem bila te zmage vesela, kot že dolgo ne nobene.

Tekma z drugačnega zornega kota je bila za dušo.

Mogoče sem bila vidno preblizu, a dovolj blizu, da sem videla to kar sem želela videt.

Fajn je bit na drugi strani. Čeprav so prave vse strani. Vse so moje strani, ker sem vse kar sem, sem jaz.

Tekma se je končala, Miha mi je dal par učnih okoli fotografije. Krasno se mi je zdelo. Tak čist “simpl” nasveti.

Pol pa sem rinila po tistih par štengah dol…pa naši dečki še laufajo okoli. Pa mahajo. Pa mahajo. Pa jaz fotkam pa maham, pa maham…in je sfalilo štenge. Kaj pa te naj. 😀 Štorek je zletel, pa je padel smeh. Kdo pa ne bi padal, pri teh luštnih fantih. Krasni so in najraje jih imam na svetu. Lepo jih je bilo videt nasmejane po tekmi. Saj je težko razumet, a njihove zmage, porazi…njihove zgodbe so naše zgodbe. Težko je za razumet, je pa dejansko tako.

Tako preproste zgodbe za lepši dan in vikend.

Pol pa je še prišla še Alenka z nečakom…v podhodu je dal petko Mendiju. Neprecenljivo.

Tako krasni trenutki, ki trajajo večno in jih nikoli ne pozabiš. 

Hvala Mateju za šoferski del in vsem, ki z veseljem pričakujete ta večer ta blog.

In še za vse moje dekline…kakšen luškan igralec…od zadaj.  🙂 Sem že na predstavitvi dresov povedala svoje o tem.

Življenje nam daje znake…še za enega več sem znova hvaležna.

Naj kdo ne reče da ne zmorem, ker lahko…

Življenje je čudovito. 

Hvala za možnost, ki mi je dana.

Cmoka najboljšim prijateljem tega sveta. 

Rada vas ima.

Mo. :*