Vijolčna poezija za solze sreče…

HVALAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! :************

jemlje dih…

Ko je sodnik končno odpiskal najdaljših sedem minut podaljška v moji nogometni zgodovini, sem začela jokat in sem jokala in sem jokala…Katja me je objela. Razumela je.

zaslužila sem si počitek. 🙂

Vso delo zadnjih let, mesecev, dni, ur, trenutkov…
…se je zlilo v ta dogodek…v ta torkov večer, ko smo se zbrali, da zapojemo…

za naše junake!

Ko bi vam znala povedat kako sem bila srečna ko se je vse to končalo. Ko sem gledala te naše fante kak norijo po igrišču kot zmešani…res. To je bil trenutek mojega življenja. Želela sem si, da bi trajal večno…
Ko sem samo stala tam in bi jih polubčkala, objela…

dopoldansko delo.

Ne vedo, kolikokrat sem sredi tekme zaklela…živčki.
In bili so že zjutraj…

stojnica Viol.

Ekipa Viol in mi pomočniki smo se našli, da smo dobre tri ure delali koreografijo po stadionu. S Tatjano sva delali, kot dva sva plačani na normo. Dva sektorja sva zrihtali kar sami, pol pa sva še štuklali malo. Kaj pa naj. Tak da smo na koncu prišle na vzhod skupaj s svojimi sodelavci tako, da smo se najprej peljale z dvigalom do vzhoda, ker je bilo vse zaklenjeno do vipa, pol pa smo te preko šipe skakali ne…
Pa še gospa Facebook sem postala. Neprecenljivo… 🙂 

mali huligani. 😀

Iz stadiona smo šli zadnji. Štirje smo bili. Delali smo zadnji in končali še sever…ponosni, utrujeni in srečni. Kaj tako lepega nismo naredili že leta…

ploščad.

Malo doma in malo počitka…
Nazaj. Južna ploščad ni bila dolgo moja prijateljica, pozdravila sem svoje ta glavne, spoznala še koga novega, moji Gorenjci so se dali videt in že pred 19h sem bila na stadionu.

a ni lep? 🙂

Priznam, danes ni bil dan, ko bi si želela v tej gneči videt vse ljudi. Tisti, ki sem vas našla in vi mene…iz srca hvaležna. Sploh Polona, ko je iz E-ja rinila do mene. Temu se reče čudovita prijateljica. Rada te imam. Zelo lepa gesta.

ponos Slovenije!

Je pa to bila tudi moja tekma. Ker sem garala tako dolgo, da pride ta trenutek. In prišel je…

zahod.

Čeprav smo bile tri dekline med prvimi na stadionu, smo vedele, da je to najboljše,  kar smo lahko naredile.
Zamudniki so zamudili tudi po par minut, kakšna cvetka za mano je imela v delu kapetana (kako si je tip sploh drzno!), eni še koga drugega.

začetek.

Mene pa so na trenutke ob živce spravljali prav vsi.
Prvi polčas všečen, drugi dan malo manj.

sever.

Metanje Apoela je presegalo vse meje, obnašali so se kot zmešane kure.
Te kure pa danes niso dobile niti gola, niti dobile ga ne.

ČAROVNIJA V VIJOLČNEM!

Gol Kapetana prejšnjega tedna nam je prinesel vsaj Ligo Evropa in en velik korak do Lige prvakov.
Živčki so se sprostili šele ob koncu…

prvih enajst.

Na trenutke je bilo vse skupaj videt res kot prava drama.
Fantje so zveslali skozi to dramo perfektno. Dokazali so toliko stvari, da si niti mislit ne morejo.
Predvsem pa so s predanostjo, garaštvom v tej hudi vročini dokazali, da imajo VIJOLČNO SRCE.

tudi končni rezultat.

Ko so se veselili in noreli, sem jaz jokala. Naredila sem dva posnetka, za fotografije nisem bila sposobna.
Vsa izčrpanost, glavobol, sreča, ljubezen do kluba…
Ne znam vam opisat…

ponos mesta!

Že začela sem tako noro…
Zato bom tako tudi končala.
Klanjam sem VIOLAM…res, za trenutke sem na stadionu zaprla oči. Poslušala sem pesem publike. Kurja koža in nepopisna sreča. Kako je lepo, da vas imamo….

kapetana. Velika!

Klanjam se vsem, ki so dvignili naše dopoldansko delo in zmagali z nami. Čudovita koreografija je bila. Nepopisno lepa.

en manj in en več.

Klanjam se vsem, ki ste bili z nami. Ki ste dali kaj od sebe, ki vam je bilo mar.
Klanjam se najboljšemu klubu na svetu. Nikjer drugje ne bi želela bit kot z vami in delit to veselje. Naredili ste mi najlepši dan v mojem življenju.
In ko smo se vozili po ulicah Tabora proti domu sem trobila kot zmešana. Vsem, ki ste mi mahali, hvala. Vsem, ki vam nisem…dajte mi drugič. Z namenom trobin naš znamenit glas.

Mo na zgodovinskem stolu! foto: Katja

Hvala prijatelji, vsem…ki me imate radi, ki mi pišete, ki me pogrešate, ki berete ta blog…
In pozdravček mojemu plesalcu (on bo že vedo kdo je) in upam, da se mi bo kaj oglasil, ker bi mu rada nekaj lepega povedala. 🙂
Z namenom se je zgodil ta dan in vsem, ki ste del te moje pravljice…
RADA VAS IMAM.
Ta pesem, ta ponos, ta velika zmaga, ta energija, ta vijolčna moč…
Ne vem če me boste kdaj razumeli, le sprejmite, kako rada imam to…
Še kdaj bom jokala tako močno, kot sem ta večer…in ni me sram…
Sem velika, ne bom napisala največja, navijačica svetega kluba…
Lepo je, ker sem izbrala to pot. Na nobeni drugi ne bi želela bit.
Končujem z vsem znanim…
Rada vas ima.
Vedno iskreno srečna, objokana, zaljubljena v življenje, poezijo vijolčne barve in vse, ki jim je mar za mene in bodo kmalu spet zavrteli telefon, napisali sporočilo…v katerem bo pisalo….Se vidimo.:)
Cmoka.
Vaša Mo. :*