Priznam, jaz, ki sem še nekaj mesecev nazaj poznala Slovenske Konjice, sem na koncu vprašala za pot do Belega Konja..
 |
| okrasitev. |
Del dneva, večera in noči smo tako preživeli na otvoritvi baze številka šest…
Kaj če bi začela kar pri oceni…
 |
| transparent. |
Ko sem prejšnji teden prišla iz Ptuja, sem rekla, da jih bo težko kdo prekosil pri organizaciji…
 |
| ogrevanje. |
Je pa dejstvo, da je za nami tako dober in tako poseben večer, da lahko samo rečem…tako Ptujčani, kot Konjičani…vsak od vas je pripravil nekaj čarobnega, nekaj posebnega, nekaj nepozabnega, nekaj drugačnega…krasnega.
 |
| ko Mojca sreča svojega junaka… |
Dali ste nam toliko…vijolčnega.
 |
| kuharja naša. |
Hvala Žiga, ker danes si v tem blogu moj zlati organizator, ki je poskbel, da sem se počutila dobro, da nisem ostala lačna, da sem se nasmejala, da sem uživala v after Kimi partiju na odru Puba, ter da sem se tu, kjer sem bila, počutila tako lepo, kot že dolgo ne. Samo runde pa ni bilo…oh, še bo šanse za obljubljeno rundo.
 |
| prihod… |
Če sem že pri njih…hvala Grega…jebemti, skoraj bi se ga človek tam zapil, če ne bi rabo domov vozit…
Prišla sem tja…v družbo starih prijateljev. Kot zmeraj, sem tudi tu naredila turo okoli, srečala in počvekala, obujala spomine, našla stare čase in bila v pričakovanju novih…
 |
| …nogometašev… |
Kako lepo je vedeti, da se v teh bazah najde toliko pozitive, smeha, energije…toliko medsebojne ljubezni…
 |
| naša peterica… |
Fajn je, ko sediš tam že s kako tretjo cockto v ta zadnji, pa si koga tak fejst vesel, pa tak rad rečeš zdravo, objameš človeka…take malenkosti, pa toliko šteje…kaj, da te nekdo pokliče po imenu in da se zraven nasmehne…in svet je naenkrat v drugačni dimenziji…
 |
| greeeeeeeeeeemooooooo… |
Vreme je nagajalo…pa vendar smo med majhnimi kapljicami dočakali peterico…Dejan, Agim, Mitja, Goran in Damjan…prišli so po promenadi dol in ko so moji zlati nogometaši začeli pozdravljat z Mala Mo, so mu kupili dokončno…
 |
| odprto… |
Pa naenkrat smo bili pri otvoritvi baze…Dejan nas je verjetno vse prehitel, a je bila zadeva še toliko bolj simpatična…
 |
| žabica… |
Avtogrami so se delili v eno…stala sem tam gori na vrhu in se spraševala, če sem na koncertu kakšnega boy banda, pol pa se na Bojčevo željo le šla do Dejana, pa smo naredili fotke…se nasmejali. Pozdravila sem še ostale…časa za čvek nekaj ni bilo…preprosto so si vsi zaslužili svojih par minut s svojim najljubšim nogometašem…jaz pa sem v tisti gužvi izgubljala zrak…
 |
| naš zlati Ata Dejan… |
Kaj, ko se je ves ta jumbus končal, sem s simpatičnim bralcem bloga celo zaplesala…in se ob tej priliki se še enkrat opravičujem, ker sem boljša v pisanju, kot v plesnih korakim, upam pa, da se bom kdaj lahko še oddolžila s kakšnim vračilom…Pa da mi ne bi kdo kakšne fotke objavljal, kak sem lesena zgledala, ker boste vsi po riti dobili. Brez izjeme…
 |
| vijolčni bend. |
Potem smo imeli še poseben del, ko je Žiga v spremljavi vijolčnega benda pel skupaj z navijači navijaške pesmi, Dule je imel svoje šaljive vložke med nami…
 |
| Žiga poje… |
Ko pa se je začela elektronska glasba, pa smo se počasi poslovili…
Anjo sva z Martino vrnili v Celje in se pripeljali spet domov…
Malo smo spet šli…v Konjicah je bilo res edinstveno.
Hvala vsem, tudi Martinu, ki se je trudil, da smo vedeli, kaj se sploh dogaja, hvala vsem prijateljem, ki ste bili minuli večer, še kakšnemu prijatelju, ki ga ni bilo, pa hvala vsem tistim, ki iz dneva dan kažete bolj in bolj pravi obraz…
 |
| najboljša publika… |
A predvsem…hvala…ker ste mi naredili ta večer čaroben…ker je bil pogled spet mamljiv, ker je bilo srce srečno, ker smo se imeli lepo…
Nogometaši, vredni ste vsega spoštovanja in veste zakaj ste naši…
Bravo organizatorjem in vsem, ki vam je bilo mar, da se imamo lepo.
Imeli smo se in hvala od mene…
Vem, da se z večino v nedeljo ne vidimo, se pa zagotovo na prvi prvenstveni…
Pa vsi, ki ste mi dolžni razne runde, tortice, sprehode, kavice…nič ni narobe, če pokličete…da se spet malo družimo in se mamo fajn.
Lepo je, ker ste.
Rada vas ima. Mo.:*
Foto: Dejan Laketić