Tri v enem…

Iščem prve vrstice tega bloga, da bi vam povedala kako se počutim po tem derbiju.

Zagotovo boljši od prejšnjega, še vedno fejst slabši od prvega (tistega, ki je celo konec dočakal).

Vreme mestu najboljšega soseda primerno (beri: deževno). Maskoti sta parirali pred in med polčasoma in spet se mi je kolcnilo…mi pa spet tega nimamo. Kak sta simpatična ta dva. En bolj hecno pleše kot drugi. Te pa nasmejeta. Ne glede na to koliko si star in kam spadaš.

Anja, Gregor in Martina smo seveda spet prvi videli stožiško skropocalo.

Najprej…ne še noter. Potem…ja, z akreditacijo pa rabite listek z imenom. In pol še kapljice pozabiš v avtu in si pri avtu kot da si plačan za to. 

Slučajno omenim, da očitno havba ni bila vredu zaprta. Sosed iz kleti je tudi to zrihtal. Kaj se meni vse ne zgodi…človek se vpraša, če je to res vse možno.

In potem tisti listek vlačim po celem stadionu, svoje papirje pokažem vsaj petim ljudem. Varnostnica ima temeljit pregled. Interesantno, da nikoli ne vpraša, če imam notranje žepke. In v njih so vedno moje zdravilne kapljice…

Ko bi me vsaj pogledal On. On lahko pogleda tako…le da On verjetno ne bi na takšnem javnem mestu hotel tega naredit. 😀

Pa smo gori. Že pa. Kaj te češ. 

Ko se je tekma začela in sem pogledala koliko nas je…dobro…pošteno je in prav je. Včeraj sem vedela, da nas ne bo dosti in tudi res nas ni bilo.

Žabčki na drugi strani so nam pokazali kako se dela pajkova mreža zelene barve. Ne moreš verjet.

Derbi se je začel dobro. Nismo zehali, zabčki so nekaj navijali za brezveze…pa je minilo.

In potem je nastopil on. Tri v enem je bil danes. Njegova prva prava tekma za naše mesto. Nusmir. Dame in gospodje, prijatelji in bralci. g. Fajić. Ko ga srečate na cesti mu povejte, da smo to iskali leta. Ko je zadel, sem kričala skoraj od sreče…

Bila sem prepričana…evo, zdaj pa jih imamo. Sanjske tri menjave se sicer niso uresničile, vendar so bili v igri praktično vsi, ki bi jih želela imeti v prvi enajstki. Se razume, z izjemami, ki jih tudi tokrat ne bom imenovala. Z namenom.

In ker sta prišla še Marcos in Dejan…in trener je na presenečenje menjal tako zelo hitro, da bi bil šokiran še modri dirkač…evo, zmaga je tu. Z lahkoto.

Kaj nam bodi ti MZZ-ji. Nič. Mi smo Maribor.

Blog sem v glavi že pisala…to bo zmaga. Spet bodo junaki. Spet bo derbi, ob katerem gremo domov in se nam smeji tudi če nam kdo prst pokaže.

Nikoli še nismo izgubili, ko sem bila v Stožicah. Ko smo, sem se jezila doma…

Potem pa je prišla potem tista neka nesrečna minuta. Tam okoli 70. minuta je bila.

Zgodilo se je menda nekaj najbolj grozljive kaj sem kdaj v živo videla.

MZZ dobesedno poleti v našega vratarja. Zgrozim se in gledam kaj bo. Prepričana, da bo naš golman ležal, medtem ko bo zlobni zelenko fasal takega rdečega, da ga bo še tri dni sanjal.

A ne. Saj pa to ni fuzbal. To je risanka. Naš golman se vstane, kot da nič ni bilo in se zakadi v tega zelenkota, kot da mu je najmanj naredil zločin za 20 let resta.

In ta zelenko leži, naši pa so kot da imajo čebele zbor pred panjem. 

Jasno je bilo…golman ne bo odnesel cele kože. Kak bi jo lahko. To kar je naredil, je tudi bilo za par let. Resta. Ali drugače. Fuzbalskega počitka.

In potem, ko imamo spet seveda čudovitega sodnika, našega golmana pošlje pod tuš, zelenko pa odnese z rumenim. 

Nimaš kaj…to so zelenkoti čakali. In bumerang se je na neki čudn način po pokalni tekmi v Stožicah vrnil. 

Priznam, da sem bila na tekmi besna kot ris. Prvič sem bila celo tekmo nervozna, živčna. Nisem bila dobra družba, čeprav sem verjetno grizila ustnico in bi še nohte, če jih ne bi tak rada imela.

Vendar dejanje našega golmana je nedopustno. Sama bi ga pustila na tribuni kar nekaj tekem. Ne, nikoli nisem bila v njegovi koži, sem pa sama zelo temperamentna oseba, ki v afektu naredim marsikaj. Veliko sicer tudi lajam, pa vendar dostikrat naredim kaj, kar je popolnoma nepotrebno. Imam tudi sama 32 let…

Zato iz tega vidika golmana ne obsojam. Ker se je boril zase in ga je nekaj fejst iz tira vrglo.

Na drugi strani pa ima točno takšno obsodbo. Pri 35 letih, izkušnjah, znanju in vedenju, da je trener opravil vse tri menjave, si kaj takega ne bi smel privoščiti. Privoščil si je velik kiks. Ne kiks, temu se reče…NE!

Če si nogometaš, bodi nogometaš. Če hočeš delat zase, začni igrat tenis. In še nekaj…če bi bila hčera tega golmana, bi verjetno vprašala mamo, če je z očetom vse ok…

Verjamem, da so se glave že ohladile, navijači pa ne pozabljamo. Odpuščamo…pozabimo nikoli.

Eni igralci ne vedo, da igrajo za velik klub naše države. Da igrajo za navijače, ki se odpovedujejo marsičemu, da so lahko vsepovsod.

Mogoče dva tedna dela v kateri od proizvodnih podjetij našim nogometašem sploh ne bi škodila. Seveda za denar, ki ga zaslužijo tam…

In še enkrat…spoštujte nogometno igro in dajajte vse od sebe. To je vse kar zahtevamo od vas. No, vsaj jaz.

In to je danes držalo, ne samo za meni dragega Aleša, za katerega sem vesela, da prihaja k sebi in ko ga vidim ploskajočega po tekmi, vem, da je on razlog, da še ne bom tako hitro obupala, čeprav sem včeraj napovedala predčasni odhod. Hvala Aleš, zanimivo, koliko lahko spremeni ena sama oseba…

In potem še on. Ki sem ga prej že omenila…

Obleče golmanov dres, si nadene njegove rokavice in stopi v gol. Nusmir. Stoji tam, kot da bi mu gol postavili v zibko in se 20 minut bori z zelenkoti. Vrhunsko bori! Človek, ki ima pogodbo šele kakšna dva meseca, je v eni tekmi osvojil naša srca. Nič bat Nusmir, navijači Maribora tako dobrih stvari ne pozabljamo nikoli.

In ker sem napisala, da je tri v enem…je tretje to…da je VELIK človek. Ne poznam ga še osebno, a veselim se tega dneva. Ker je pokazal, da si zasluži naš dres, da je naš in zdaj je naš za vedno.

Hvala Nusmir, za veliko točko sredi mercatorjeve revščine, hvala Nusmir, ker si prišel in takoj razumel pomen besede vijolčni. 

Eni so tukaj že leta, pa še kuj tega ne razumejo…

Končalo se je torej 10 naših in 1:1.

Živčki so se sprostili…

Mogoče za to, ker so sporočila na telefonu včasih največje darilo, ki ga rabiš…

Krofek je bil odličen, vožnja mirna in prijetna…

Lepo je bilo.

Fajn gostovanje, kjer se sodnika nista tu pa tam zedinila, pa vendarle na trenutke sodila pošteno…trenutke. Bili so redki.

Mi pa ni jasno, če je zelenkotom tak veliki hobi lomit naše igralce. Ker to je daleč od profesionalizma.

Za konec še samo to…

Derbi z zelenkoti ima vedno poseben naboj. Tudi ta ga je imel.

Zato dragi igralci, ne pozabite čigavi ste in kam spadate…

In ko so Viole pele, da ni predaje…sem se spomnila…da je čas, da se tega spomnite tudi vi…

In da ne pozabim…moram…opravičilo mojemu dragemu prijatelju, ki me zadnje dni prenaša zelo trmasto in zelo tečno…rada te imam in odpusti mi prosim. Jutri bom naredila tako kot zmeraj. In imej me rad, ker nočem, da malenkosti uničujejo najin skupni trud.

In hvala….vsem, ki ste z mano po celi Sloveniji…tako lepo vas je vedno videt. Niti veste ne, kako zelo fajn. Komaj čakam, da obiščem Ljudski vrt z nekom, ki mu je ta svet neznan in da  mu pokažem, zakaj sem tu, ne glede na vse prepreke, poraze, trmaste izraze, ne glede na vse kar mi ni všeč in kar bi rada, da bi bilo boljše…

Pa še samo to: dajte mi drugič varnostnika, da me pregleda. Smo na poti ugotovili, da ni slabo, če bi fante pregledovale luštne dekline,  nas pa simpatični fantje. Ne bi bil greh. 😀

Anja, čudovit koncert ti želim z tvojim najljubšim bendom, Grega, pridno delaj do sobote, Martina…pusti ritke pri miru… 😀

Se beremo prijatelji, lepo je, ker ste. :*

Če ste prišli do konca tega bloga, pa žal ne znam drugače kot le hvala. 😀