Prišla sem..šestič!

V Zagreb, da se razume. Mesto, ki mi je v zadnjih mesecih priraslo k srcu, njegov način, njegova domačnost. In vendar tudi del tega, kar ne maram…

S Simono in Natašo smo se tri nore babnice odpravile na pot proti hrvaški prestolnici.

Ne samo, da se nismo zgubile tja, niti nazaj se nismo. In pri tem nismo uporabile nobene navigacije. Tako je, če ti je mesto že praktično domače.

Natašo sva zadolžili, da je fotografirala na poti, saj sem letos sama prvič peljala v Zagreb in punca je pokazala, da ima talent. Poslikala je točno to, kar sem tako dolgo iskala in ko sem prišla domov, sem bila navdušena.

Ko sem prišla v Kliniko, sem bila tudi tokrat izredno nasmejana, saj je osebje prijazno, vsi zelo ustrežni in predvsem se zdi, da se tukaj nikoli ne čaka.

Ga. Jurič me je sprejela z nasmeškom in mi zaupala, da bere moje bloge. Izredno sem vesela zaradi tega, saj jo zelo cenim in spoštujem.

Pregled je bil praktično pričakovan.

Oči so namreč pekle pa tudi na trenutke je bleščalo in zdelo se je, da vidim megleno.

Prav zaradi tega sva hitro prišli do skupne točke. Oči se sušijo.

Zdravila imajo stranski učinek, tako da je meni pač ta, da zaradi sušenja oči vidim slabše.

Dioptrija je super, na kaj sem izredno ponosna.

Potem mi je dodala nova zdravila, potem pa sem se na hodniku malo odpočila, da je zdravilo prej prijelo.

Pokliče me Kruno, najbolj simpatičen fant, kaj sem jih kdaj videla, in sledi nov pregled, ki pa ga že poznam. Vesela sem ga, saj je fant res krasen in vedno s tistim simpatičnim nasmeškom ne more bit nič drugega kot izredno prisrčen.

Pregled je opravljen, hvaležna na hodniku počakam zdravnico.

In stanje se je izboljšalo. Vesela sem in hvaležna. Takoj sem čutila spremembo, ki sem jo potrebovala.

Dobim nova zdravila, čez teden dni pa se znova srečava.

Hvaležna ta krasen dan in verjetno za edino kliniko, v katero res grem rada.

Potem se tri vesele babnice (in še ena vijolica na poti) odpravimo v West gate.

Seveda ne morem mimo vsega lepega kar je tam. In to seveda niso trgovine, ampak vse prej kot to.

Čisto me navduši žoga, kopačka in še kakšen avtomobil.

Ne morem mimo fontan in krasnega razgleda.

Potem se že rahlo utrujene spravimo proti Sloveniji.

Na cesti je bilo seveda pestro, čeprav nisem bila takšna kot ponavadi. Enemu gospodu v dobrem avtomobilu, ki se je izkazal za zelo počasnega, sem celo počastila z nasmeškom in še pomahala sem.

Smeha ni manjkalo, tako da je bil izlet prijeten.

Še napapale smo in napile. Naša bodoča mamica pač vedno poskrbi za to. 

Utrujene smo se vrnile domov in hvaležna sem jima, da sta mi polepšali ta dan.

Medtem ko naši fantje nabirajo kondicijo v Turčiji, se meni na Hrvaškem vid vrača.

Pa naj se čuje še tako samovšečno…všeč sem si in počutim se dobro. Najboljše v svojem življenju.

Srečna sem in za to sem hvaležna za to priložnost in možnost.

Saj se kmalu vidimo, in predvsem beremo, kajne?

:*