Ko čakanje postane…žalost…

Točno trije meseci. Pridno smo odštevali najprej mesece, na koncu pa dneve in ure. Vlekli so se kot najbolj zoprn ponedeljek. Niso minili in tudi prijateljskih tekem nismo imeli na rodnih tleh, da bi lahko čas do prve tekme hitreje minil.
Potem pa sem le dočakala. Samo še enkrat spat in glej nas…Tezno. Banda petih navijačev. Kam gremo? Gasa za Kranj.
Šele na Lopati sem se zavedala, da grem končno res tja, kamor spadam. Med mojo publiko. K mojim fantom. Januarja smo se srečali na prvem treningu. V četrtek na enem zadnjih pred to današnjo tekmo. Veselila sem se nove zmage, druženja s prijatelji. Videt stare znance. In vendarle še Koga.
Strah je minil, ko sem varno sparkirala. In pozdravila prijatelje. Lepo jih je bilo videti. Pogrešala sem jih. Sploh pa takšne številke še nikoli nisem videla v Kranju.
Krasno, bila sem vesela. Kljub srčni rani in vijolčni ljubezni. Veselila sem se druženja. Sploh, ker sem končno dobila tako želeno akreditacijo. Ponosna sem bila nanjo. Kot na moje vijolčne fante. Ponosna na njih, da so tako samozavestni in tako srečni, da se vračajo na stara pota slava.
Zmedli me niso niti varnostniki. In policaji. Bilo jih je ogromno. In prav je tako. Tudi pri prijaznosti in zmedenosti vedno napredujejo. Še vedno pa niso enotni pri tem, kje dobit vstopnice in kako prit na stadion. Na koncu vedno uredimo zadevo. Veseli me, da so vedno na ravni kulture in odličnih odnosov.
In potem se je začelo…kar se ne bi smelo zgoditi.
Ko je v 29. minuti padlo 1:0 sem pomislila na trenutek slabosti. A kaj, ko se je “malo večji” trenutek za vijolčne bojevnike zgodil hudo prepozno. Vmes ni bilo nič. Od naših fantov, da se razume. Potem je bila še odlična poteza Triglavana v 59. minuti. 94. minuta in Dalibor. Prepozno. Že davno prej smo obupali mi. Kdaj so obupali oni, me niti ne zanima…
Ne bom lagala. Razočaranje in žalost sta bila prehuda. Pa vendar tudi jeza ni hotela vstran. Zamerila sem tisto “neborbo.”
Ne rabijo se borit zase, za svoj ponos. Ko nas več kot 200 pride v prestolnico Gorenjske, se naj borijo za nas. Ker smo si to zaslužili. Ker smo zmeraj z njimi. Ko so srečni, ko jočejo in ko zmagujejo. Vedno smo na njihovi strani. A tudi mi imamo svoje pogoje. Brezpogojna in nepopustljiva igra. Ni važno kdo je na drugi strani. In nikoli, ampak nikoli naj ne podcenjujejo nasprotnika. Kot so to naredili danes.
Jutri bo glava ohlajena. Poraz pa bo ostal. Nič tragičnega. Še vedno smo na plus 12. Skrbi me le to, da bo tudi ta plus skopnel, kot je snega na Pohorju. Prehitro.
Ne razočarajte me…