Po poti Prvakov

Toča bo. Dež bo.
Pa smo strmeli…v nebo.
Z Andražem prispeva na ploščad, dečko odide, jaz podebatiram s prijatelji.
Ni mi doli za bit.

Teo Genij, prvič!

Vsedem se na tribuno in uživam v družbi sami s seboj.
Opazujem dogajanje, sem majhen paparaci. 🙂
Fajn mi je. Prišla sem na stadion, da uživam v dobrem nogometu.
Pozdravit me pride Maja.

Teo Genij, drugič!

Tekma se lahko začne.
Zadeva se hitro postavi na noge.
Marko za enico, dvojko doda Dalibor.
Potem penal za Celjane. In še kup nepotrebnih stvari. 2:1.
Agim pikne in utihnejo še zadnji skeptiki.
V izdihljajih tekme piko na 4:1 doda Dalibor.
Pomembne točke tekme:

malo so prišli.

– na tekmo gremo da se imamo fajn. Nekateri predvsem zato, da dokažejo igralcem da so bolj pametni od njih samih,
–  na tekmo gremo tudi zato, da se lahko sosedi dobijo občutek da so na avtobusu s sendviči s pariško,
– na tekmo gremo zato, da smo srečni. In dejansko sem bila na tej tekmi srečna,

v velikem slogu.

– pohvalit je treba kolektiv, ki je danes pokazal da jih nihče ne more ustavit, če se oni tak odločijo,
– čestitke vsem, ki so prišli. Spet nas ni bilo malo in to se mi je zdelo krasno za sredo popoldan in grožnje s točo,

veselje…prvič…

– rada bi rekla hvala vsem strelcem, podajalcem, rada bi rekla hvala za vsako noro obrambo,
– zdi se, da bi eni radi bili nad igralci in sodniki in predvsem bi radi bili v centru pozornosti. Tak se pa res ne bomo šli,

veselje…drugič.

– zdi se da je bila ta tekma dokaz, da lahko premagalo vsakega, če se nam dejansko vse poklopi tak kot je treba,
– čestitke za borbo, neverjetno moč in energijo,

malo v luftu.

– občudujem nekatere igralce, ki prenašajo vse žalitve, ki jih danes ni bilo malo,
– za krasne trenutke se zahvaljujem hepi holy krejzi pipl med in po tekmi, Kosti pa pošiljam na kukijeve otoke lepe vijolčne pozdrave,

toti je doktorat delal s penala. 🙂

– pomembno je poudarit da nasprotnik ni imel za pol bureka,
– glede na ime sodnika smo pričakovali sicer kak rdeč karton na naši strani, kar se na srečo ni zgodilo, bi pa lahko grofeki dobili kakšnega rumenega več,
– iskreno cenim nagradno igro med polčasom, čeprav ne grem v London,

tak zabija Agim.

– treba je pohvalit všečno in zanimivo igro in predvsem to, da smo lahko danes ponosno odhajali s tekme.
Zato preden končam, bi rada samo rekla, da sem tak srečna, ko se moje besede uresničujejo, ko se uresniči tisto..več kot 1:0 bo…ko se uresniči tisto navijanje Viol.
Nekdo mi je rekel, da sem kaj se navijanja tiče dvolična.
Te dni vsi nekaj pojasnjujemo, pa bom pojasnila še jaz svojo plat.

Viole.

Mislim, da jo že vsaj stotič, pa mogoče si bo kdo to zdaj zapomno.
Gre se zato, da sem jaz navijačica s fotoaparatom, navijam tak slabo, da me je sram. Ne žalim pa nikogar, samo tu pa tam rečem kako vmesno in še to sarkastično. Priznam, nikoli ne boste videli da bom v luftu in bom nesramna. Nisem pa tudi neki presežek navijanja. Moj prijatelj Boštjan bo reko, da Mojca zna skakat pa noret. Ja, on je to doživel. Pa ne enkrat.
Sem pa velika ljubiteljica navijanja. Poštenega navijanja.
In to danes je bilo res navijanje. Krasno navijanje, nič žaljenja, nič prekinjanja tekme.
Roke v zrak, petje iz srca.
Saj vem da sem čudna, samo to mi je všeč.
Klasika sem.
Oseba, ki uživa v nekih standardnih stvareh.

Yes, you can!

In toliko me poznate, da v blogih vedno manj žalim in hvalim to kar je potrebno.
Svet je tak pokvarjen in žaljiv, zato se mi zdi vedno manj smiselno da sem hudobna in žaljiva. Sarkastična ja, se trudim da kaj povem simpatično in da ne zvenim nesramno.
Trudim se, da sem pozitivna in v vseh stvareh vedno bolj iščem dobre stvari.
Ne zamerim ljudem, ki mi želijo slabo in jim pošiljam lepe misli, ker si želim, da bodo srečni.
V zadnjem letu in pol sem se naučila, da sem srečna, ker imam male stvari.
Mejota, ki šepa, a bo dobro, računalnik, ki spušča čudne zvoke, a dela. Avto, ki je sicer star, a me pelje na čudovita mesta in je moj.
Imam ta blog. Moj je, v njem je toliko ur in toliko sreče. V njem je toliko čustev, toliko ljubezni, tudi jeze. V njem sem jaz.

kaj pa pogled?

Če bi se pretvarjala, bi blog končala. Tako pa ostajam zvesta sama sebi.
Hvala vsem, ki ste tak neverjetni. Včeraj mi je pisala ena dolenjska deklica. Njenega brata sem spoznala pred dolgim časom na tekmah s Krko. Včeraj mi je zaupal, da bere moje bloge in bi me rada spoznala. Počutila sem se, kot da bi zadela na lotu. Na drugi strani države, v mojih rodnih grudah ljudje berejo blog in so nad njim navdušeni.
Pa če je samo ena oseba, je to dovolj za mene. Čisto dovolj z mene.
Prepričana sem, da ni edina, se mi pa vedno znova zdi tak krasno, ko ljudje pridejo in debatiramo o teh vrsticah. Zdi se mi naravnost fascinantno in predvsem…veste, blog mi je po tekmi navada. Ker to rada počnem. Čeprav sem danes pred blogom naredila še kup stvari.
Zaupam vam lahko, da se 2.septembra 2015 vidimo na najbolj vijol’čni krvodajalski akciji v državi in ja, mi smo v pogonu. Kaj pripravljamo vam zaupam čez par mesecev, vendar se že danes veselim srečanja z vsemi vami. Vem da vas bo dosti in komaj čakam te trenutke.

konec.

Po tekmi smo najbolj nori veseli sedeli na štengah. Krasno smo se imeli. Res, krasno. Več takih trenutkov. Drobcenih, preprostih. Z ljudmi, ki te cenijo kot to kar si, ne kot to kar pričakujejo da bi bili.
In to je nogomet. točno to je nogomet.
Veselje, solze, smeh, jeza, objemi, ko pomahaš nogometašu, ki ti je pri srcu, stisk roke, objem, fotografija. Nogomet so ljudje, ki mislijo isto kot ti. Nogomet so čudoviti fantje, ki so naši in jih ne bi zamenjali za nič na svetu. Nogomet je ljubezen.
Po poti Prvakov gremo proti novemu naslovu naproti.
Kje ste se skrili hejterji…mi ni mar.
Jaz se bom veselila s svojimi fanti. In samo to mi je pomembno.
Dokler smo živi…ti nikoli ne boš sam.
Samo naprej in na pune!
V ponos in čast ste nam!
ZMERAJ!

duck face. 🙂 by Ara. 🙂

Hvala, ker ste utišali čisto vse.
Noro, ni besed zahvale!
MalaMo. :*
Zaljubljena v življenje. 🙂