Bzzzzzzzzzzzzzzzz…

Ne moreš verjet, ampak Kidričevo
spada med najbolj utrujajoče gostovanje vseh časov.

Ne samo, da so bili insekti
nadležni. Kaj, še navijači so jim hudo konkurirali na sami tekmi.

Dejansko smo se štirje huligančki
pripeljali na tekmo že dobro uro prej. Ob napisu kam spadamo in vožnji po kaj
te veš kaj je to bilo, smo prišli na prostor namenjen nam.

Komedija se je nadaljevala, ko
dejansko nismo imeli nobenega pregleda, vstopnico pa nam je gospod prinesel kar
na mesto kjer smo gledali tekmo.

Ko že misliš, da komedije počasi
dobiva svoj epilog, so se potožili še specialci, varnostniki pa so bili čisto
navdušeni nad nami.

Tekma je bila približno na takšni
ravni…«dajmo mački malo igrače.«

Še edini gol, ki so ga domačini
našli, ga je samo Skomina lahko izumil. 

Pet golov, ki so jih pobirali iz
svoje mreže, so zadeli Aleksander, Robi, dvakrat Goran, zadnjega (ki ga seveda
nisem videla, ker sem se drla »Berič viola«) pa menda po par sekundah, kaj je
not bil, Alen.

Bilo nas je pretresljivo malo in bila
sem vidno šokirana, da sem imela v tisti v.d. kletki več kot dovolj prostora.

Žal sem bila na tekmi tudi rahlo
bolna, tako da sem se večino časa bojevala z vročino, kašljem in slabostjo,
medtem ko so se moji prijatelji z vsem mrčesom, kaj ga je premoglo Kidričevo.

Tekma je bila po svoje prav
zabavna, saj smo si tako naredili, je pa dejstvo, da sem »fasala« še rahel
glavobol, saj je bilo Šumarje neznosno za poslušat, pa je to še mila beseda.
Imeli smo na trenutke občutek, da na nasprotni strani najmanj ubijajo živali
ali pa počnejo še kaj hujšega. Tisto piskanje mi je dalo resnično mislit in ni
mi jasno, zakaj jih nihče ni ustavil. Mi je pa jasno, da njihovi igralci pri
takem navijanju niso mogli dat gola. Prepričana sem, da je tudi na njih pustilo
kakšne posledice.

Po tekmi smo se odpravili v
Ancoro na večerjo (tak je, če od 14h gnjaviš kak si lačn) in natakar, ki je
malo preden nam je izstavil račun, dobil 50 (napovedanih!!!) gostov, je vidno
jezen računal in zdelo se je, da jim je odveč vse kar obstaja, še najbolj pa mi
z našim računom. Razumem vse, to pa je bilo na meji vse nesramnosti. Hrana je
bila odlična kot zmeraj, moji najljubši špageti tudi…

Potem smo šli še malo na maraton
pogledat, da smo videli kako dobri smo…

Kljub vsemu, kar je bilo, je za
nami še eno krasno popoldne…

Se pa zahvaljujem Barbari, ki mi
pomaga tokrat z internetom, ker je moj modem odštel med angelčke.

Se vidimo jutri dopoldan na
Pobrežju, kjer bo naš nogometni kapetan odprl nogometno šolo…in bomo seveda z
njim. 🙂

p.s. Hvala najboljši šofer Aleš,
nagajiva Jasmina in naš »vicopek« Alen.

Mateja, Simona in Biserka…v
četrtek izgovorov ni! 🙂